Ana Dimnik
Njena zgodba
Ana Dimnik
Ana Dimnik je bila rojena 12. julija 1852 v hrastniškem zaselku Boben očetu Antonu Pintarju, ki se je po poroki z Ano Peklar priženil na gospodarsko čvrsto Peklarjevo domačijo. Oba starša sta izvirala iz hrastniških starih kmečkih družin. Tako mladi Ani kot njenemu bratu Alojzu je bila ljubezen do vsega slovenskega položena v zibel. Šolala se je v Trbovljah. Že v zgodnji mladosti je pokazala zanimanje za sočloveka, kulturo in slovenski jezik. Njeno šolanje je potekalo v času, ko je bila slovenščina sicer priznana kot eden od uradnih jezikov Avstroogrske monarhije. Vendar so v praksi deželne in šolske oblasti dajale prednost nemščini, slovenščina pa je bila prezirana kot jezik preprostega ljudstva. Za mlado Ano sta bila navdih dva narodno zavestna rodoljuba, hrastniški gostilničar Franc Roš in trboveljski župnik Jožef Hašnik.
Javno delovanje
Pri triindvajsetih se je poročila s Francem Dimnikom. Skupaj sta se kmalu po poroki preselila v to hišo v Trbovljah, v kateri sta leta 1876, pred 141 leti, odprla gostilno Dimnik. Tu je živela in delovala vse do svoje smrti leta 1921. Kmalu po vselitvi je njena hiša postala zbirališče domoljubov. Tu so njeni gostje vedno imeli na voljo slovensko časopisje ter bogato zbirko knjig. Neumorno si je prizadevala za izboljšanje težkega ekonomskega stanja; med okoliške gospodinje je delila sadike in semena ter svetovala pri gospodinjskih in hišnih opravilih. Ljudem v stiski je pomagala s hrano, stanovanjem in denarjem, v svoji hiši je pogosto gostila osirotele družine. Nobenega reveža ni odslovila praznih rok. Toda odločno je že izpred hiše odganjala »berače iz poklica« in lenuhe, ki bi se lahko preživeli z lastnim delom.
Skrb za druge
Skrbela je tudi za dijake in študente, predvsem dunajske. Njen edini sin Ivan je študiral tam skupaj s četico bodoče intelektualne elite; z Ivanom in Izidorjem Cankarjem, Vladimirjem Levstikom, kiparjem Francem Bernekerjem in pisateljem Alojzem Kraigherjem. Kadar je mladeničem zmanjkalo hrane in denarja, je na pomoč priskočila Ana Dimnik. Nekoč je na Dunaj prihitela kar v delovni obleki, imenovani kočemajka, s polnim naročjem dobrot, njen lastni sin pa se je preprosto oblečene matere sramoval. In to kasneje bridko obžaloval. Ta dogodek naj bi bil Ivanu Cankarju navdih za znamenito črtico Mater je zatajil.
Da je mati Ana svojega sina Ivana vzgojila v neustrašnega domoljuba, je sin dokazal že l. 1889, ko je pri rosnih 18 letih imel govor v Narodnem domu v Ljubljani, v katerem se je zavzemal za Univerzo v Ljubljani v slovenskem jeziku. Postal je dober in ugleden odvetnik, ki je pomagal ljudem v stiski in je preganjane in nenehno stavkajoče knape zagovarjal na sodiščih. Javno je deloval kot napreden slovenski liberalec vse do svoje prezgodnje smrti leta 1928.
Čast in slava
Dimnikova je bila izjemno pomembna oseba tako na kulturnem kot političnem življenju Trbovelj. Hkrati pa je bila izjemno spoštovana tudi v širšem slovenskem in slovanskem okolju. Bila je pomemben član narodnoobrambne Ciril Metodove družbe, soustanoviteljica pevskega društva Zvon, bila tudi na sprejemu pri kralju Petru I. v Beogradu leta 1910. Kralj ji je namenil minuto svojega govora. Zaradi svojih prizadevanj za slovenski narod je imela večkrat težave z oblastmi.
Ko so leta 1887 Trbovlje organizirale pomembno regionalno Razstavo podružnice Štajerske kmetijske družbe s področja kmetijstva, obrti, rokodelstva, industrije in šolskih dejavnosti, so pomembne politične predstavnike monarhije sprejeli z razobešenimi zastavami. Zelene deželne zastave Štajerske, pronemške »frankfurterice«, eno in edino slovensko trobojnico pa je »…nad lipo pred hišo v Loki razobesila vrla Dimnikova gospodinja, kakor je sama s ponosom rekla: edina odločna Slovenka v Trbovljah.« S tem pogumnim dejanjem je napravila izjemen vtis tako na zbrane množice kot tudi na visoke goste. Anino dejanje je zbudilo tolikšno pozornost, da sta se v njeni gostilni ustavila dva tedanja najvidnejša slovenska politika.
Ena in edina – Slovenska mati
Viri navajajo, da so tedaj 35-letno Ano Dimik prav zaradi dogodkov v zvezi s trboveljsko razstavo, njene dobrosrčnosti, rodoljubja in odkritega boja za uveljavljanje Slovencev in slovenske besede od takrat dalje časno imenovali-»Slovenska mati«. Pod tem imenom so jo odtlej poznali vsi politični in kulturni veljaki slovenskih dežel, o njej so ob različnih priložnostih pisali najbolj ugledni slovenski časopisi.
Da je bila ena in edina »slovenska mati« neizmerno spoštovana po vsej deželi, priča nepregledna množica do 10.000 ljudi iz vseh slojev, ki so jo pospremili na zadnji poti. Na pokopališče so jo nesli sokoli, spremljali so jo prestavniki vseh narodnih društev ter ženskih zvez, nekrologi so bili objavljeni v vseh pomembnih časopisih.
Po letu in pol od njene smrti je pozornost javnosti pritegnilo dogajanje ob svečanem odkritju spominske plošče Ane Dimnik na njeni hiši, kjer še danes ponosno zre na svoje Trbovlje. Slovesnosti ob odkritju Bernekarjevega reliefa se je udeležila velika množica, govor pa je imela Franja Tavčarjeva.
Letos, ko mineva 165 let od njenega rojstva, se zdi primerno, da se poklonimo legendarni »slovenski materi« Ani Dimnik.
Za konec …
…Vas vljudno vabimo na ogled spominske sobe, ki priča o življenju in delu izjemne ženske, ki je pred 140 leti oživila prostore te hiše in katere lik in delo ne sme biti pozabljeno. Morda jo boste za hipec uzrli, kako hiti prek teh sob, nabranih kril, močna in neutrudna kot prava mati še vedno bedi nad hišo. Da jo boste laže prepoznali, ponosno, ognjevito in dosledno kot je bila, pa še dve kratki anekdoti:
Nekoč so na lipo pred njeno hišo izobesili nemško zastavo – po trboveljskem ustnem izročilu se je dama na nemško »frankfurkterico« brez zadrega polulala!
Kadar pa so bili trboveljski knapi »žejni« in brez denarja, so šli k Dimnikovi na nekaj rund. Namesto da bi plačali zapitek, so med seboj pričeli govoriti po nemško, saj so vedeli, da jih bo zavedna gostilničarka zaradi nemščine nagnala iz gostilne. O tem stari Trboveljčani še vedno pripovedujejo.
